Srečanje še vedno odmeva v naših srcih. In kako se je vse skupaj pričelo?
Začelo se je s prijavo na tabor voditeljev. Nisem točno vedela, kaj pričakovati, a predstavljala sem si, da bo nora skavtska izkušnja. Poletje se je bližalo avgustu in tabor voditeljev je bil pred vrati. Mi pa še vedno nismo dobili vseh informacij o taboru. In tako je tudi ostalo do 5. avgusta, ko se je tabor pričel. Štirje voditelji našega stega smo se dobili v skavtski sobi, ob 9. uri, kot nam je bilo naročeno. Dobili naj bi informacije o nadaljnjem poteku tabora. Nekaj minut čez 9. uro na vrata potrka bivši stegovodja Vinko in nam preda škatlo z navodili in nam zaželi "Srečno pot!"
V škatli pa toplo presenečenje. Dobili smo navodila, naj se odpravimo v CUDV Črna na Koroškem, kjer bomo dva dni preživeli z udeleženci "Indijanskega tabora". Imeli smo priložnost, da smo se podali v neznano, z izkušnjo brez vedenja, kaj nas čaka. Imeli smo priložnost za služenje, kjer smo se srečali sami s seboj in s skupino ljudi, ki jim velik nasmeh in topel objem pomeni največ. Imeli smo priložnost za razumevanje, sočutje, strpnost in spoštovanje drugačnih. Imeli smo priložnost ustvariti posebno zgodbo.
Srečanje z udeleženci tabora je bilo nadvse zabavno in prijetno. Ob druženju v naravi smo ustvarjali, prepevali, pili kavo, nabirali gobe in zelišča za čaj. Srečanje je v nas pustilo poseben pečat in po skupaj preživetem dnevu in pol, smo se s težkim srcem poslovili.
 |
 |
Podali smo se naprej, v neznano. Prišel je čas, da se srečamo z voditelji iz celotne Slovenije. Bila je sreda zjutraj, ko se je v okolici Domžal stekala množica mladih proti istemu cilju - Želodniku. Mladi nasmejanih obrazov, z nahrbntiki na ramah in po možnosti še z nekaj dodatne prtljage, smo korakali ne velik travnik, kjer so nas sprejeli organizatorji tabora voditeljev.
Dnevi, ki so sledili, so bili nepozabni. Vsako jutro nas je v podtaboru pričakal časopis, ki je naznanjal potek dneva. Potekale se mnoge delavnice, ki so nam širile obzorja, preko katerih smo krepili veščine poslušanja, kreativnega in kritičnega razmišljanja, strpnega vodenja in vedenja ...
Kar pa je najbolj pomembno - stkale so se mnoge prijateljske vezi. Večeri ob ognju, prepevanje, ples, dan v "Luna parku", skupnost in skavtski duh, ki vedno znova veje v naših srcih.
V tednu, ki smo ga preživeli skupaj, je bilo pogosto vprašanje "Kaj je sreča?" Zagotovo lahko rečem, da skavtstvo prinaša ogromno sreče. Sreča je, ko imaš ob sebi ljudi, ki jim je mar, in lahko skupaj z njimi ustvarjaš boljši jutri. Mislim, da večerov ob ognju, vseh (spontanih) skavtskih dogodivščin in potepov, nasmehov, veselja ob premaganem hribu, deljenja svojih talentov in sposobnosti in enostavno biti skupaj, ne potrebujem posebej omenjati. Ja, vse to in še več prinaša srečo.
Pa naj dodam še refren himne, kaj SREČA je:
Sreča je zreti v zvezdnato nebo.
Sreča je podati bratu roko.
Sreča je prižgati iskrico v očeh
Sreča je risat na obrazu nasmeh.
Hvala vsem organizatorjem tabora voditeljev, ki so pripravili ves program in nas vedno znova opominjali, da je sreča v SREČAnju! :)
Geslo tokratnega tabora voditeljev je SREČAnje. Sreča je biti skupaj, nekomu pripadati. Nove ideje, misli in življenje se namreč rojevajo v odnosih in tudi združenje se je rodilo skozi odnos. Pravzaprav vsi izhajamo iz odnosov; iz sreče, ki jo čutimo, kadar smo skupaj in iz ustvarjalnosti, ki se v srečanju rojeva. In ravno to je namen tabora voditeljev; s sobivanjem presegati različnost, se učiti drug od drugega in z drugim, gojiti spoštovanje, kulturo nenasilja in prispevati k mirnejšem svetu povezanem v prijateljstvu. Skavtskim voditeljem je bilo omogočeno pristno izkustvo skavtske vzgoje, duhovne izkušnje, občutje povezanosti in skupnosti. (http://srecanje.skavt.net)
Več o samem dogodku in galerijo slik si lahko ogledate na povezavi http://srecanje.skavt.net
