Zavetnik veje VV je sv. Frančišek Asiški, ki je zaradi velike ljubezni do Stvarnika in stvarstva vzor vsakemu VV, ki mora misliti na drugega kakor na samega sebe in živeti v krdelu v veselju in poštenosti.
Frančiškovo življenje mora navduševati vsakega starega volka. Spodnji, skromen in okrnjen opis Frančiškovega življenja, naj bo le v spodbudo vsakemu voditelju, da vzame v roke kakšen življenjepis svetega Frančiška. Veličina Frančiškovega življenja in poslanstva naj bo voditeljem VV za osebno rast in iskanje odgovora, zakaj je sv. Frančišek zavetnik veje VV.
Zgodba o Frančišku se je začela v majhnem italijanskem mestu Assisi. Pisalo se je leto 1181. Srednji vek je bil čas viteštva, čas plemičev, meščanov in kmetov. Čas, ko je bila Cerkev močna in šibka. Čas, ko so mnogi cerkveni dostojanstveniki zanemarjali svoje temeljno poslanstvo oznanjevanja Jezusovega evangelija. Večina ljudi si je želela sprememb.
Frančišek se je rodil mami Piki in očetu Petru Bernardoneju. Oče, bogat trgovec z blagom, je bil v času sinovega rojstva na službenem potovanju v Franciji. Mama Pika je zato novorojenemu fantu sama izbrala ime Janez. Očetu Petru ime ni bilo všeč. Iz ljubezni do svoje žene Pike, ki je bila Francozinja in iz ljubezni do Francije, je tako svojega sina začel klicati Francesco, Frančišek.
Frančiškovo življenje je zagotovo zaznamovala materina ljubeča vzgoja ter očetova vzgoja za trgovca. Frančišek je bil zaradi prijaznosti in ustrežljivosti zelo priljubljen pri ljudeh. Kot vsi mladi fantje tistega obdobja, si je Frančišek želel postati vitez.
Tako se je Frančišek odpravil v vojno, prepričan, da bo postal veliki vitez. V noči, ko je spal pri Spoletu, je v sanjah slišal glas, ki ga je spraševal o tem, kdo mu lahko da večjo čast, Gospodar ali služabnik. Frančišek je na to vprašanje odgovoril, tako kot bi vsak izmed nas: »Gospodar!«. In glas ga je znova vprašal, zakaj pušča Gospodarja in hodi za služabnikom. Frančišek se je zato vrnil v Assisi in kljub temu, da so se mu mnogi posmehovali, se ni za to dosti menil. Vse bolj je spoznaval, da ga veseljačenje pušča praznega in se je začel umikati v samoto.
Nekega dne je v napol podrti cerkvici sv. Damjana, pred velikim križem, znova zaslišal Gospodov glas, ki mu je naročil, da naj gre in popravi Gospodovo hišo. Frančišek je to naročilo dobesedno razumel in je začel popravljati cerkev in kasneje tudi vse manjše cerkvice v okolici. Mnogi so se Frančišku posmehovali in so bili prepričani, da se mu je zmešalo. Toda Frančišek se za to ni zmenil.
Kmalu so začeli k njemu prihajati njegovi prijatelji in drugi, ki so slišali zanj. Zato se je Frančišek odpravil v Rim. Sprejel jih je papež Inocenc III. Frančišek mu je predstavil način življenja bratov in prosil papeža, naj ga potrdi. Papež pa se je želel posvetovati s kardinali. Mnenja so bila med kardinali različna. Na papeža Inocenta III. je zagotovo vplival kardinal Janez in sanje, ki jih je imel v noči preden je znova sprejel Frančiška. V njih je z grozo gledal, kako se je začela mati vseh cerkva – papeška lateranska bazilika rušiti. Tedaj je k cerkvi pristopil ubog mož v rjavi obleki, prepasan z vrvjo, stopil k steni in podirajočo se cerkev podprl s svojimi rameni. Papež je v sanjah spoznal, da je ta ubogi mož brat Frančišek iz Assisija. Naslednjega dne je papež Frančiška objel in blagoslovil. Dovolil je, da on in njegovi bratje živijo v uboštvu in preprostosti ter da smejo pridigati in oznanjati Jezusov evangelij.
Frančišek je v svojih pridigah z velikim navdušenjem govoril o ljubezni do Jezusa. To ljubezen naj bi najlepše živeli tako, da bi se imeli radi med seboj, se spoštovali in se ogibali grešnem
u življenju. Vendar ni pridigal samo z besedami, ampak predvsem z dejanji in z zglednim življenjem. Pridigal pa ni samo ljudem. Ko je bil tako nekoč z nekaj brati v gozdu blizu Assisija, ga je prevzelo tako navdušenje nad stvarstvom, da je začel pridigati pticam. In to je samo en primer Frančiškove povezanosti z naravo.
Zelo rad se je umikal v naravo, kjer je lahko s preprostimi stavki (na primer: Moj Bog in moje vse!«) slavil Boga več ur. Imel je pristno veselje nad življenjem, stvarstvom in obdarjenostjo. Včasih je z dvema palicama, kot da bi igral violino, skušal izraziti radostno melodijo, ki se mu je porajala v duši.
Dva dni po prazniku povišanja svetega Križa, leta 1224, je Frančišek doživel tudi izjemno milost. Ko je v jutranjih urah molil pred votlino na gori La Verna, se mu je prikazal seraf, angel s šestimi perutmi. Frančišek je v njem prepoznal podobo križan ega Jezusa. Žarki, ki so izšli iz Jezusovih ran na križu, so v Frančiškovo telo vtisnili neizbrisen pečat – pet krvavih ran – stigme. Čeprav so mu krvaveče rane povzročale bolečino, je Frančiška preplavljala neizmerna radost. Jezusa je namreč prosil, da bi se mu mogel približati v njegovem trpljenju in ljubezni, ki jo ima do vseh ljudi
Stigme, bolezen na očeh in pogosti post, so njegovo telo izčrpali. Frančišek se je tega zavedal in je bil na smrt tudi pripravljen. Frančišek je na večer 3. oktobra 1226 izročil svojo dušo Vsemogočnemu Bogu. Minili nista niti dve leti, ko ga je papež Gregor IX. razglasil za svetnika.
V zadnjem obdobju Frančiškovega življenja je iz njegovega srca privrela Sončna pesem ali Hvalnica stvarstva, katera edina hvala in slava je bila namenjena najvišjemu in edinemu Bogu.