Pot smo tokrat začeli v Dravogradu na avtobusni postaji, od koder nas je zaneslo v Libeliče na dom naše voditeljice Vesne, kjer smo si izdelali origamije, prva skupina pa je že izvedla svoj vnaprej pripravljen izziv – priprava ene ure programa za klan. Po druženju dolgo v noč smo se odpravili spat, da bi zjutraj z lahkoto nadaljevali pot proti cilju naslednjega dne. Ker smo v pismu voditeljev izvedeli, da nas bo pot zanesla v tujino, nismo bili presenečeni, ko smo v Libeličah prečkali državno mejo in se napotili proti majhnemu naselju Žvabek, ki je bil naša prva postojanka v Avstriji. Ker ta dan nismo imeli namena nadaljevati, smo se sprva utaborili ob nizkem zidu pri pokopališču, kjer smo za prvo kosilo jedli najbolj skavtsko jed – (al dente :D – kar je kasneje postala kar prava tradicija) testenine z ragujem, zaigrali nekaj partij šnopsa, nato pa težke nahrbtnike preselili pod lipo za župniščem, kjer nam je tamkajšnji župnik prijazno ponudil prostor za prenočevanje. Seveda smo to storili kar pod milim nebom, ker šotorov nismo vzeli s sabo, saj bi predstavljali popolnoma nepotrebno navlako (smo pa vzeli šotorke, za vsak primer). Noč je minila brez zapletov, le proti jutru nas je malce premrazil hladen veter.Po zajtrku sta se nam pridružila takrat še čisto 'frišna' maturanta Lidija in Florjan, pot pa nas je nato vodila dalje in bližje cilju.
Tema tega dne je bila zaupanje, zato smo med potjo do Pliberka – naslednje postaje, z zavezanimi očmi prečkali viseči most, kar pa za nekatere ni bila najbolj prijetna izkušnja, ugotovili pa smo tudi, da bi se na našem zaupanju še lahko delalo… Pot nas je nato vodila dalje, mimo nekaj naselij, večinoma pa kar med polji pšenice in koruze, ki jih v tistih krajih ne manjka. Vsa ravnina in močno sonce sta zelo utrujajoča, zato smo se sence pred Zadrugo, kamor smo šli po nakupih za kosilo in večerjo, iskreno razveselili, za okrepčilo pa smo si privoščili kar belo Milko z lešniki (hvala Jaša :D) – pa naj še kdo reče, da se nam na skavtih slabo godi.Tudi v Pliberku smo prenočišče poiskali pri župnišču, tokrat pa so nam namenili kar celo dvorano, zato smo to izkoristili in kot pravi zvezdniki prespali kar na odru (tako kot lani in predlani :D). Ampak nisem še pri spanju, dan v Pliberku ni tako hitro minil, kot bi si mislili, saj sta nas voditelja poslala na posebno misijo – spoznavanje kraja preko njegovih prebivalcev. To smo tudi storili, za podrobnejše informacije pa raje sami vprašajte kakšnega klanovca, povem lahko samo, da smo izvedeli vse kar smo želeli in še več. Preostanek dneva pa smo preživeli aktivno ob podajanju frizbija, ki je postal priljubljena igra vseh klanovcev na taboru.
No, pot smo naslednji dan nadaljevali proti Globasnici, spet čez prostrana polja, ki jim ni bilo videti konca, vendar lepa vasica ni bila naš končni postanek. Po kosilu smo nadaljevali s potjo – smer: cerkev Sv. Heme, vendar v tišini, sami s svojimi mislimi, da je bil vzpon še večji izziv. Z vrha hriba se nam je odprl lep razgled na nekaj kilometrov oddaljena jezera, ki so nas tako lepo pričakovala, da smo se s Hemmaberga spustili kar po azimutu (čeprav smo imeli namen iti po stezi, vendar je bila le ta zaprta zaradi del). Ob vznožju smo ponovno nadaljevali ob cesti, nato pa znova zavili preko polj v gozd, skozi katerega smo že videli lesketanje Goslinskega jezera, ki je bil po najbolj napornem dnevu tega tabora prava poslastica. Seveda ob jezeru zaradi mrčesa ne bi bilo preveč udobno spati, zato smo se napotili malce naprej do Goselne vasi, kjer smo se zares utaborili in tudi preživeli noč.
Nevede, da je naslednji dan naš zadnji dan pohajkovanja, smo najprej glave ohladili v cerkvi, kjer smo za dobro voljo z mojo večno razglašeno kitaro, ki nam je skozi cel tabor bila bolj breme kot ne, zapeli nekaj pesmi, vse naše 'punkle' in 'rukzake' pa smo si nadeli šele po kosilu in nadaljevali proti kmetiji Polzer ob Zablaškem jezeru, kamor smo po dolgih mukah in raznih pripetljajih na poti (nabirali smo borovnice, meni se je strgal nahrbtnik, malce smo zašli…) le prišli. Na kmetiji smo se stuširali, utaborili, odšli na vaško veselico in poimenovali našega najnovejšega člana Klemna – Gmajtnega zlatoroga, ki je mogel za ime opraviti kar nekaj zanimivih nalog. Naslednji dan nas je čakalo služenje, saj se je za prenočišče nekako treba odkupiti. Dekleta smo pograbila travnik ter očistila majhno hiško, ki je zgledala, kot da je že res, res dolgo ni nihče uporabljal, fantje pa so pomagali zlagati deske in presejati pesek v peskovniku, za kar so jim otroci še posebej hvaležni. Poleg vsega koristnega pa smo našli čas tudi za zabavo in se z največjim navdušenjem s plavanjem ohladili v jezeru, polnili vodne balone z vodnimi pištolami in se trudili z balonom na žlici priti do konca poligona. Tabor pa ne more miniti brez poškodb (sem ne štejemo žuljev, s katerimi smo se spopadali) in kot naročeno se je najprej na vrtiljaku ponesrečila Vesna, nato pa si je še Florjan presekal koleno… le trikrat lahko potrkam na les in se zahvalim, da je bilo to zadnji dan, ne med potjo.
Ta dan pa je bil za nas poseben tudi zato, ker smo končno lahko uživali ob pravem skavtskem ognju, ob katerem smo z raznimi nalogami preverili, kako dobro se je, takrat že Gmajtn zlatorog, Klemen pripravil na obljubo, ki ga je čakala naslednji dan. Pa smo tam, pri koncu… verjetno nihče ni bil vesel, da je tabora konec, vendar se vse dobre stvari enkrat končajo, tako pač je. Čakala nas je le še maša, ki jo je daroval naš Franček in seveda, obljube oz. obljuba, s katero smo tudi Klemna, ki je vse leto vestno hodil na srečanja in se pripravljal na ta trenutek, sprejeli v veliko skavtsko družino. Pri maši so se nam pridružili tudi starši, ki so nas po slovesu od gostiteljev (v zahvalo so si zaslužili Azigi zigi zaj, zapeli pa smo jim tudi Pri nas na Koroškem) nabasali v avtomobile in odpeljali nazaj v Slovenijo, polne novih vtisov in zgodb.
P.S. Dobili smo nove skavtske puloverje!!!
za več slik klikni: TABOR PP 2013