Prazniki za tiste z dobrimi želodci
Tako je. Dragi odrasli, drage gospe in gospodje, dragi učenjaki in tisti, ki se v skrivnosti še uvajate, dragi mladi, ki se radi sprehajate po robu, in tisti, ki se radi hvalite, da ste že zdavnaj šli čez …, dragi mladi, ki bi to radi za vedno ostali, pa vam številke govorijo že čez trideset in več, dragi otroci, ki to ste z vsem srcem in vso igro, in vsi, ki se vam tako mudi odrasti s šminko in zaljubljenostjo in osvajanji in …
Vsi vi dragi! Vse, kar poskušate in živite …, vse to ni še nič … Naj se še tako trudimo, to, kar se dogaja, je dejansko samo za tiste z močnimi želodci. Ne prenese tega vsakdo! Kako se to vidi? Tako, da niti ne zmoremo ob Veliki noči spregovoriti o dogodku, ki je v središču, ampak govorimo o čisto drugih, lepih stvareh; tako, da skoraj nikjer ob teh praznikih ne vidiš podobe Boga, podobe Jezusa Kristusa, ki je v središču Velike noči, ampak kvečjemu simpatičnega zajčka, ki skaklja zdaj sem zdaj tja in s svojim korenčkom preusmerja našo pozornost; tako, da naša vera išče pomaziljeno podobo sinjemodrookega Jezuščka, ki je tako ljubko vstali, nikjer pa ne duha ne sluha o resnici Velikega petka, ki s seboj nosi vso tragiko in žalost in trpljenje človeštva; tako, da si ne upamo voščiti blagoslova, ampak bogatega velikonočnega zajtrka; tako, da v našem srcu dejansko ni hrepenenja po Veliki noči, ki kliče k poživitvi, vstajenju, odrešenju, ampak kvečjemu k hujšanju in skrbni dieti in klepetu o kalorijah …
Da, ti prazniki pomenijo dejansko pustulovščino za verne in neverne. Oboji se moramo odločiti in stopiti čez rob, v neznano, v grob, kamor si današnji svet – izpiljen, popoln, narejen – tako več ne upa …
Kot župnik vam želim tega groznega poguma, drznosti vere in pristnega hrepenenja, danes, jutri in vse dni. Nore vere, ki verjame v mrtvega Boga, ki pa je tako neusmiljeno vstal, da še danes živi in bo živel in je Edini in Živi in Življenje samo … Aleluja!
župnik Simon (pastir.si)