Tabor klana in skupni del tabora stega Koroška 2 (jul 2011)

V ponedeljek, 4. 7. 2011, smo se popotniki in popotnice klana koroška 2 odpravili na dolgo pot (takrat še ne znano kam), ki se je pričela pri sv. Juriju na Legnu. Tam smo si porazdelili vso neosebno prtljago (hrano, šotore, kitaro), nato pa se z avti odpravili na Kope. Naša postava je štela 8 glav. Dva voditelja – Marko Kocuvan, Vinko Skitek, ter 6 klanovcev – Aleš Plešnik, Matic Prikeržnik, Amalija Pavše ter Vesna, Lidija in Nastja Perovnik.

V ponedeljek, 4. 7. 2011, smo se popotniki in popotnice klana Koroška 2 odpravili na dolgo pot (takrat še ne znano kam), ki se je pričela pri sv. Juriju na Legnu. Tam smo si porazdelili vso neosebno prtljago (hrano, šotore, kitaro), nato pa se z avti odpravili na Kope. Naša postava je štela 8 glav. Dva voditelja – Marko Kocuvan, Vinko Skitek, ter 6 klanovcev – Aleš Plešnik, Matic Prikeržnik, Amalija Pavše ter Vesna, Lidija in Nastja Perovnik. Od tukaj (iz Kop) smo se peš odpravili naprej proti Ribniški koči. Tam smo si skuhali večerjo in si hitro postavili šotore, da nas ne bi prej ujela tema.

Po nočnem počitku in zajtrku smo se odpravili naprej proti Rogli. Dolgo smo hodili, na koncu pa nas je ujel tudi dež in tako smo vsi premočeni hiteli proti cilju. Ko smo končno prispeli smo se hitro osušili, preoblekli in si skuhali slastno juho ter spekli krompirček. Po naključju pa je mimo prišel nek oskrbnik na Rogli in nam ponudil prenočišče v velikem prireditvenem šotoru, kjer bi naj čez teden dni nastopila slavna Tanja Žagar (ki je bila maskota našega tabora – neuradno). Ker je deževalo je načrt, da bi se peljali s sankami odpadel, zato smo uporabili plan B ter se zabavali ob spontanem zabavnem  popoldnevu / večeru. Že prej omenjen kot »nek oskrbnik« , je zdaj dobil naziv »nek prijazen oskrbnik« saj nam je prinesel velik »pisker« zelo okusnega čaja z limono (zahvaljujemo se njemu in tistemu, ki ga je pripravil).

Naslednje jutro smo se odpravili v dolino, proti Vitanju. Na poti tja smo se ustavili v gozdu in nabrali borovnice s katerimi smo se posladkali in lisičke, iz katerih je z dodatkom korenčka, krompirja in ščepcem soli nastala okusna juha. Ko smo se okrepčali smo nadaljevali pot do ene izmed cerkva v Vitanju (imajo jih namreč kar 5, če se ne motim). Tam smo si pripravili večerjo in za sladico pojedli najokusnejšo Planico.

Vmes pa se nam je pridružil g. Kocuvan (Markov ata), ki nam je povedal nekaj več o vicah in kaj se dogaja z dušo preden preide na »oni svet«. Kar nekaj časa smo se pogovarjali o tem, dokler pa se je že znočilo, tako da smo se odpravili spat. Zjutraj smo nekateri vstali že zelo zgodaj, ter skupaj z našim voditeljem Markom odšli v trgovino po »frišn« kruh. Ostali, ki so si privoščili nekaj minut več spanja pa so prilezli iz šotorov ravno ob času, ko smo se mi vrnili s polnimi vrečkami hrane (še za naprej). Po zajtrku smo pospravili šotore, ter se odpravili proti Lindeku. Tukaj nas je čakal zelo strm vzpon, katerega smo uspešno premagali, na vrhu pa naredili kratko pavzo, da smo zopet lahko zadihali. Nadaljevali smo po gozdnih poteh, ob katerih je bilo vsepovsod polno sočnih gozdnih sadežev s katerimi smo si sproti dvigovali energijo. Ko smo premagali najnapornejši del poti, smo prispeli tudi na cilj. Lindek. Naselili smo se na rob nekega travnik, kjer smo imeli polurni počitek, nato pa smo se odpravili mimo tabora, kjer so že nekaj dni bivali naši izvidniki in vodnice ter volčiči in volkuljice.

Z brisačami na glavi (po muslimansko) smo odhiteli mimo njih, da nas ne bi prepoznali. Pri izviru smo se umili (tudi lase) in imeli »fotošuting«, da smo dokumentirali kaki smo taj ko se umijemo. Odšli smo nazaj na travnik, kjer smo v gozd skrili naše nahrbtnike. Že smo si oprtali nahrbtnike, ko smo zagledali četo razposajenih skavtov, ki je prihajala vse bliže. Kaj kmalu smo ugotovili, da so naši izvidniki in volčiči, zato smo se delali nevidne, koliko nam je uspelo pa vprašajte njih.  Ko so bili le-ti že daleč stran, smo se tudi mi podali na pot, proti končnemu cilju - ruševinam gradu Lindek, kjer smo si postavili šotore in občudovali prekrasen razgled na Celje. Pozno popoldne se nam je pridružil naš bivši stegovodja Janez Cigler Kralj (prinesel nam je oboževano Planico in v trenutku je ni bilo več) , s katerim smo načeli temo o osamosvojitvi Slovenije. Delili smo si izkušnje glede tega koliko se zavedamo tega da smo Slovenci, ali ob državnih praznikih izobesimo slovensko zastavo, zakaj ne? To je tudi tema, ki se tesno dotika skavtstva, saj tudi 2. skavtski zakon poudarja zvestobo do domovine (Skavt(inja) je zvest(a) Bogu in domovini). Pogovor je kar tekel, med tem pa se je zmračilo in zakurili smo skavtski ogenj, na žerjavici katerega smo si spekli krompir.

Med veselim kramljanjem ob ognju in hrani, se je Janez od nas poslovil, mi pa smo še malo posedeli, ne dolgo za njim pa smo se tudi mi odpravili spat. Naslednji dan pa smo že zgodaj zjutraj pričeli pripravljati naloge in imena za skavte, ki še niso imeli skavtskih imen. V načrtu je bilo da na odcepu za grad sprejmemo izvidnike in vodnice ter volčiče in volkuljice, ter jih s potnimi znamenji in drugimi nalogami pripeljemo do vrha. Naloge so bile seveda drugačne za četo kot za volčiče, saj so tudi njihovo znanje in izkušnje različni. Ko so vsi prispeli do vrha in ko so si izvidniki ter vodnice postavili bivake (v katerih so potem preživeli noč), smo vsi oblekli skavtske kroje ter se odpravili čisto na vrh vzpetine, kjer smo klanovci že prej pripravili prostor za nadaljnje dogajanje. Ostali so se posedli po tleh, mi pa smo jim zaigrali skeč v katerem so po smehu in drugih odzivih sodeč, uživali. Skupaj smo zapeli nekaj pesmi, nato pa prižgali skavtski ogenj, ki je zagorel v pravem skavtskem duhu s prvo vžigalico! Peli smo in peli, dokler ni nastala žerjavica na kateri smo si spekli najbolj skavtsko večerjo – hrenovke in »twist«.

Po slastnem obroku so se volčiči in volkuljice v spremstvu 2 voditeljev odpravili nazaj v tabor. Mi pa smo nadaljevali s programom. Na vrsti je bila podelitev skavtskih imen. Naloge bo bile dokaj zahtevne, zato moram priznati, da so se vsi precej dobro odrezali, ostali pa smo od smeha pokali po šivih. Vsi so dobili skavtska imena, katerih so se zelo razveselili. Nastopil je čas za spanje. Utrujeni smo se odpravili proti našim prenočiščem in kaj kmalu zaspali. Zjutraj smo hitro spakirali svoje stvari, si napolnili trebuščke, pospravili za sabo, nato pa odkorakali nazaj v tabor. Tam smo se spet odpakirali, na novo poselili šotore in si skuhali kosilo. Po počitku po kosilu, ki je sestaven del kosila, smo se preoblekli v najbol »znucane cote« za pot preživetja, ki so nam jo pripravili popotniki in popotnice iz Celja. Pot je bila zanimiva, adrenalinska predvsem pa umazanaaa! J Vrnitev v tabor je bila zelo naporna, saj smo črpali še zadnje koščke energije, vendar smo se vsi živi in zdravi vrnili. Pozno popoldne pa so nas obiskati že prej omenjeni Celjski klanovci, verjetno so se morali prepričati, da smo vsi ok. Tako smo se z njimi tudi bolje spoznali, se skupaj šli igre in banse, zvečer pa so se nam pridružili tudi ob skavtskem ognju, vendar ne za dolgo, saj so se morali vrniti domov. Mi pa smo si spet privoščili pečen krompirček na žerjavici. Kar hitro pa so naše veke postale neznansko težke, zato smo se odpravili k nočnemu počitku, ki smo ga vsi močno potrebovali.

Zadnji dan pa smo že zjutraj pridno začeli pospravljati in rušiti tabor, ko smo s tem opravili so se začele priprave na obljube. Vsi smo nestrpno pričakovali trenutek,  da so naši še do tedaj »frišni« skavti dali skavtsko obljubo oz. da smo lahko »stari mački« obnovili skavtsko obljubo. Ko smo imeli kosilo so že začeli prihajati prvi starši. Pospravili smo posodo in pričeli s sveto mašo, sredi katere so bile tudi obljube. Bilo je zelo svečano in tudi čustveno J. Po koncu smo se še malo posladkali z dobrotami, ki so jih napekle naše skrbne mame, podrli jambor ter se s težkim srcem poslovili.

Zamišljena puma & Zanesljiva kresnička

Objavljeno v Objave
Galerija slik

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.