V soboto 14. julija 2012 smo klanovci odrinili na naš poletni tabor. Naša pot nas je vodila najprej do želežniške postaje v Celju, od koder smo nadaljevali pot z vlakom vse do Kopra. Od tam smo našo pot nadaljevali peš proti Bertokom, naši prvi postaji na potovanju skozi slovensko Istro. Vmes ob poti nas je spremljal škocjanski zatok, naravna znamenitost ob Luki Koper, ki je znana po gnezdenju redkih vrst ptic. V Bertokih nas je prijazno sprejel g župnik in nam odstopil učilnico za prenočišče. Naslednji dan smo po sveti maši odrinili na naš najdaljši odsek poti: od Bertokov, mimo Sv. Antona (tam smo po nekem slučaju srečali Nastjo, ki je šla kr z nami naprej), mimo Marezig, Puč in Krkavč do reke Dragonje, ki pa je bolj spominjala na izsušeno mlako, kot pa na deročo in osvežujočo reko. Tako si v reki nismo mogli ohladiti naših pregretih stopal in se ohladiti od celodnevne vročine, kljub zagotovilom domačinov, ki baje reko poznajo najbolje. Tudi tukaj se je izkazal za pravilnega, rek našega pesnika Franceta Prešerna: "Le čevlje sodi naj Kopitar." Ampak mi se nismo dali, zopet smo v mislih imeli pesem o bureku, pa čeprav je za večerjo pel evrokrem. Zagon nam je dal mini skavtski ogenj, ki nas je kljub pozni uri spravil v dobro voljo. Že naslednji dan pa smo se zopet podali v vročino in žgoče sonce nas je pošteno peklo vse do Sečovelj, kjer je bila naša tretja postaja na poti. Proti večeru smo se odšli osvežit v morje v bližnjo Sečo, kjer smo popolnoma pozabili na naše žulje in opečena ramena, ki so na nekaterih spominjala na dodatne majice. Ja pa bo kdo vprašal, kaj pa ste si kuhali med potjo? Ja kuhali smo testenine s tisoč in enim ragujem, ne boste verjeli, celo višnjev je bil med njimi. Morte probat, je malo bolj gost z dodatki višenj in je bolj primeren za namazat za na kruh. V torek smo krenili proti biseru med našimi primorskimi mesti - Piranu, kjer nas je velikodušno sprejel tamkajšnji župnik in nam za začetek poveril zelo pomembno nalogo, s katero smo delno oddelali ("opravili raboto") za naše bivanje in storili dobro delo. Ja bila je zelo posebna naloga, ki je sam, kljub bogatim delovnim izkušnjam še nisem bil kdaj deležen - pletje angleške trave. Je bilo malo naporno, ampak veselo, ko smo postali za dobro uro glavna turistična atrakcija v Piranu. Kdo ve, koliko japonskih in tujih turistov nas slikalo v upanju, da so posneli eno izmed glavnih slovenskih znamenitosti. Ja Piran je bil tudi kraj, kjer smo med svoje vrste sprejeli tudi Trubadursko kačo, ki nas je, sicer kot Anja Jelen, spremljala skozi cel tabor in celotno skavtsko leto (Bravo Anja: en arega diskveš....). V Piranu smo ostali dva dni in si mesto do dobra ogledali in ga predzadnji dan, kar z nekoliko težkim srcem zapustili. Pot nas je vodila do naše zadnje postaje v Strunjanu. Naša hoja tik ob obali pod znanimi klifnimi stenami, je bila zelo zanimiva, še posebej zaradi začudenih kopalcev, ki so nas veselo pozdravljali in nas prijazno bodrili na naši poti s težkimi nahrbtniki. Kar naenkrat pa pred nami Strunjan in le še skok je bil potreben do tamkajšnje župnijske cerkve, kjer smo si skuhali kosilo (testenine in ragu, seveda :D), dobrohotni frančiškanski pater Niko (na daleč je podoben Zladku Zakladku, pa vednar si ni z njim nič v sorodu ;) ), pa nam je odstopil prostor pod oljkami, kjer smo prespali zadnjo noč in to pod zvezdami. Na zadnji dan smo se pripravljali na naše skavtske obljube s sveto mašo, ki jo je daroval naš Franček. Pozdravit pa so nas prišli na skavtske obljube tudi Sergeja, Barbara in gospod Marko. Slovesnost skavtske obljube je bila posebna, ker se je naši veliki skavtski družini priključila Trubadurska kača (Anaja Jelen, en azigi zigi zaj, za njo :)), S skavtsko sveto mašo smo tudi sklenili naš naporen, pa izzivov poln tabor po slovenski Istri.
Zapisal Pustolovski gams, 27. malega srpana 2012