Pozdravljeni dragi skavti in skavtinje stega Koroška 2. Vsem vam želim vse najboljše ob slovesnem prazniku, ki ga praznuje naša domovina. To kar so začeli naši predniki v bojih za severno mejo 1918 in z raglasitvijo države Slovencev Hrvatov in Srbov 1.10.1918 v Ljubljani, so doživeli naši starši, stari starši in mi pred dobrimi 20.leti. Sam sem preko tv spremljal osamosvijitveno slovesnost v Ljubljani in se kljub veselju še nisem zavedal, kaj to pomeni. Šele prva poročila o vojnem stanju na slovenskem in o prvih žrtvah so me pripravila do tega, da sem začel razmišljati bolj resno in z nekakim upanjem v Boga, da nam ne bo hudega, da nam ne bo treba v begunstvo. Ja v begunstvo, že čez dobro leto so k nam na Ravne prišli prvi begunci iz Hrvaške, julija 1991 pa je bila tudi naša družina na tem da zapustimo državo v primeru dlje trajajočih vojnih spopadov in bitk. Pa nam hvala Bogu ni bilo treba v Avstrijo, kjer smo imeli pri teti pripravljeno vse potrebno za najnujnejši primer. Vojne je bilo hitro konec in počasi smo se vsi vračali v normalni ritem vsakdana. Stric, ki je bil v teritorialni obrambi med vojno stacioniran na Holmecu pa je večkrat razlagal, kako so potekali spopadi z JLA in da je bilo zanj zelo boleče, kako so mu pred njegovimi očmi umirali soborci za svobodno domovino. Vedno ko slišim pripovedi ali gledam filme o osamosvijitvi me prevzema ponos, ponos do tega majhnega naroda, ki si je kljub medsebojni razklanosti znal odpustiti in si skupaj izbojevati samostojnost na sončni strani Alp. Res je, da ni vse v najlepšem redu v naši Sloveniji in tudi po 20.letih imamo še veliko dela za opraviti, preden bomo dosegli blagijno vseh. Pa vendar moramo prav v težkih časih še bolj ljubiti svojo domovino, zato, ker smo si jo izbojevali v krvi naših sorojakov, ki jih že 20.let krije rahla slovenska zemlja. Da njihova žrtev ne bo nikoli zaman pa je naša naloga. V prvi vrsti jo bomo začeli izpoljevati, če bomo imeli Slovenijo v srcu in da bomo ponosni da smo Slovenci. To bomo dokazali, ko nas ne bo sram na avstrijskem Koroškem, v zamejstvu v Italiji, na Hrvaškem, v Porabju govoriti slovensko. In ko bomo naše tuje goste in prijatelje naučili slovenske besede in se ne samo venomer prilagajali govorjenju v tujih jezikih. Že besedi Hvala in Prosim, lahko premikata gore, gore v naših mislih, naših srcih in medsebojnih odnosih. Hvala vam dragi sovoditelji, volčiči in volkuljice, izvidniki in vodnice, popotniki in popotnice, da nosite Slovenijo v srcu in da se trudite, da bi ji služili, kot si zasluži. Naša je, edina je, najlepša je na svetu in je dar od Boga, to je Slovenija.
