Neki mož se je vračal z gore, ko ga je med sestopom ujel mrak. Tema se je hitro spuščala zato je pot nadaljeval izjemno previdno. Kljub previdnosti pa mu je na stezi spodrsnilo in omahnil je v globino. Pred smrtjo v prepadu ga je rešila le tanka vrv, s katero se je navezal na jeklenico. Planinec je na vse pretege skušal priti nazaj na stezo a mu ni in ni uspelo. Poskušal je plezati po vrvi, a je bila pretanka. Nato se je trudil, da bi splezal nazaj po pobočju, vendar ga je ovirala tema. Klical je na pomoč, pa je bil predaleč od koče, da bi ga kdo slišal. Nazadnje je v skrajni nemoči začel goreče moliti, naj ga Bog reši pred smrtjo. Čez nekaj časa pa je zaslišal glas: »Odveži se z vrvi.«
Moža je preveval neizmeren strah, zato je odvrnil: »Nikakor. Ta vrv je moja edina vez življenjem, ne bom je izpustil.«
Bog mu je še enkrat spregovoril: »Izpusti vrv, nič se ti ne bo zgodilo. Zaupaj mi.«
Naslednji dan so reševalci našli nesrečnega planinca. Ponoči je zmrznil navezan na vrv – en meter nad tlemi.
In ti? Bi si upal zaupati?
Naši izvidniki in vodnice so se preizkusili v podobnem izzivu. Njim sicer ni spregovoril Bog, so pa izkusili, kako težko je včasih zaupati voditeljem. Še posebej če ti naročijo nekaj tako norega, kot je tek proti zidu z zavezanimi očmi.
Koliko so bili uspešni in kako so se pri tem počutili pa vam lahko povedo sami. Če jih boste seveda vprašali.