Križev pot. Stara pobožnost za stare ženičke. 14 postaj. Pogrevanje nečloveškega trpljenja. Molitev za zamorjene. Neveselo tavanje med slikami.
Take in podobne misli me spreletavajo pred napovedanim križevim potom v Slovenj Gradcu, ki je pripravljen za naš steg. Tam se nas pri Simonu zbere še 9 koroških skavtov – Kati, Blaž, Iza, Nina, Barbara, Marko, Renata, Sergeja, Vinko. Sama še pred začetkom nisem prepričana, kako bo izgledal ta križev pot in kako ga bomo izpeljali, saj je vodenje prevzel Simon. Vendar, ko me izzove, zaupam, da bo dobro, in na koncu nisem razočarana.
Začnemo v župnijski cerkvi sv. Elizabete v Slovenj Gradcu s prvo postajo – postavitvijo svete evharistije, ki je napoved in osmišljenje vsega križevega pota. Prevzame jo kar naš »izposojeni DA«. Po kratkem razmišljanju in molitvi v dveh skupinah izberemo po dva prizora iz običajnega križevega pota, ki nas še posebej nagovorita. Ob njiju razmišljamo in se pogovarjamo, kako nas nagovarjata in kako bi to sporočilo predstavili tudi drugi skupini. Po tej kratki pripravi se podamo na pot po Slovenj Gradcu z izbranimi štirimi vmesnimi postajami. Pri spomeniku nedolžnih pobitih ob župnijski cerkvi nas predstavniki krdela in čete nagovarjajo z razmišljanjem o krivični obsodbi Jezusa. Pot nadaljujemo v tišini. Počasi se napotimo proti bolnišnici in v kratkem sprevodu tudi vstopimo. V bolniški kapeli voditelji z razmišljanjem o dajanju in prejemanju pomoči s simboličnim dejanjem – zavezovanjem razvezanih vezalk – poskušamo predstaviti, kako nas nagovarja prizor Simona iz Cirene, ki pomaga Jezusu nositi križ. Vrnemo se iz bolnišnice – prizorišča mnogih križevih potov in se napotimo nazaj. Po poti nazaj se zopet ustavimo ob župnijski cerkvi, kjer ob tretjem Jezusovem padcu razmišljamo o naših padcih, zgledu, ki nam ga daje Jezus in kako je s tem povezan 8. skavtski zakon. Pot je
kratka, a vendar zahteva malo poguma. Iti umirjeno čez cesto in ne planiti čez. Hoditi zbrano od postaje do postaje, ko sem mimoidočim najmanj zanimiva, če ne čudna. Poklekniti na kamen, v lužo v sneg – ni pomembno. Povedati na glas, kar se me dotakne in pokazati svojo ranljivost in ne umolkniti sredi stavka. Vse to zahteva pogum. Nazadnje se vrnemo v cerkev. Ob zadnji postaji naši skavti povedo, kaj za njih pomeni Jezusova smrt – največja tragedija v zgodovini človeštva, kot jo poimenujejo. Naš edinstven križev pot na koncu zaokroži Simon z nekaj spodbudnimi besedami. Sklene ga s poslanstvom in nalogo, da zadnjo postajo – pričevanje o Jezusu ali o mojem križu nekomu, ki ga srečam – opravi vsak sam in zvečer s križem zaključi to našo molitev.
Odzivi so različni, vsi pa smo si edini, da nas ta križev pot ni pustil ravnodušnih. Ni bil staromoden ampak vznemirljivo naš. Ni bil za stare ženičke ampak za vsakega od nas. Ni bilo 14 postaj ampak toliko, kot nam jih nalaga življenje. Ni bilo toliko nečloveškega trpljenja kot je bilo nadčloveškega poguma in ljubezni. Ni bilo zamorjeno ampak poln
o Božje bližine v naših padcih. Ni bilo tavanje med slikami ampak pot v svet.
Mogoče bo tak križev pot kdaj tradicionalen, mogoče me je ali me bo spodbudil k molitvi, mogoče bo ostal kot dragocena izkušnja… ne vem. Gotovo pa ne bo ostal neopažen.
Za konec pa še Simonova misel: »Križev pot nima vedno 14 postaj. Včasih ima samo eno, pa tista zahteva ves pogum in moč!«
Povabljen, da hodiš svoj križev pot, kakršen je in ga da hodiš v upanju velikonočnega jutra.
BP!
Zagrižena kresnička